Avgusta 1919 je v Ljubljano prispel še kot violinist, ravno v obdobju, ko je Narodno gledališče ponovno začelo delovati in ustanovilo nov operni orkester. Ker je v Sloveniji primanjkovalo domačih glasbenikov, je direktor opere in dirigent Fridrik Rukavina angažiral umetnike iz Češkoslovaške, Poljske in Rusije. Tako se je Ladislav Černý znašel med rojaki in skupaj z njimi februarja 1920 ustanovil Zikovo godalno kvarteto, poimenovano po takratnem koncertnem mojstru opere Slovenskega narodnega gledališča Richardu Zíki. Ta korak je odločilno zaznamoval njegovo nadaljnjo življenje – prav v tem kvartetu je začel igrati violo in postal prvi češki violist, ki je violo uveljavljal kot solistični instrument.

Zikovo kvarteto ni nastopalo le v Ljubljani, temveč tudi v drugih mestih, kot so Ptuj, Maribor, Bled in Celje. Čeprav je v Sloveniji delovalo le krajši čas (septembra 1921 se je preselilo v Prago in prevzelo ime Praško godalno kvarteto), so člani na Ljubljano še dolgo gledali kot na svoje »rojstno« mesto. V poznejših letih, ko je kvartet postal eden vodilnih svetovnih ansamblov, so se redno vračali v Ljubljano, leta 1947 pa so prav tu izvedli svoj zadnji koncert v tujini.

Pedagoška pot Ladislava Černého se začela tudi v Ljubljani. Glasbena matica, ki deluje še danes, je takrat združevala profesionalne in ljubiteljske glasbenike, izdajala nove skladbe slovenskih avtorjev in organizirala koncerte. Del njenega delovanja je bil tudi novoustanovljen glasbeni konservatorij, na kateri je Černý poučeval med letoma 1919 in 1921. Tu se je prvič izkazal kot učitelj, ki je znal navdihniti nešteto mladih glasbenikov – ne le violinistov in violistov. Njegovo poučevanje je bilo zanje izjemno navdihujoče in pogosto življenjsko usmerjevalno. Na to izkušnjo se je naslonil tudi kasneje, v Pragi (na konservatoriju in na AMU), kjer je njegova pedagoška kariera postala svetovno priznana.

Ladislav Černý je bil znan po svoji kuharski spretnosti in predvsem po izvirnem smislu za humor, s katerim je zabaval glasbenike vseh generacij. Slavna so bila srečanja v njegovem stanovanju, kamor so zahajali izvajalci, skladatelji, literati, likovni umetniki, igralci in ljudje najrazličnejših poklicev. Prihajali so poslušat glasbo in njegova prijateljska pripovedovanja, črpat optimizem in življenjsko modrost. In čeprav se zdi skoraj neverjetno, je užival takšno umetniško spoštovanje, da je za pisma z drugih celin zadostoval naslov: »Ladislav Černý – viola – Evropa«.

Avtor članka: Tomáš Hanousek, avtor publikacije Ladislav Černý in Praško kvarteto