Jan Duffek: Prvi urbanistični načrt Ljubljane

Leta 1895 je Ljubljano prizadel uničujoč potres, ki pa ni imel samo negativnih posledic. Popotresna obnova je bila priložnost za nastanek modernega mesta – Ljubljana je dobila svoj prvi urbanistični načrt. Ustvaril ga je češki arhitekt Jan Duffek, ki so ga leta 1897 imenovali za glavnega inženirja mesta in vodjo stavbne družbe. V ljubljanskem mestnem svetu je vztrajal, da je treba zgraditi tire za tramvaj, operno hišo in mestni muzej ter regulirati reko. V času njegovega mandata je bilo postavljenih več kot štiristo novih hiš, nastale so nove ulice, mostovi, parki, električna razsvetljava. Poleg tega je bila zgrajena mestna kanalizacija, vodovod, telefonska napeljava, postavili so tudi številne kipe. Njegov tesni sodelavec je bil češki rojak J. V. Hráský, deželni stavbni inženir na Kranjskem, ki je bil skupaj z Duffkom eden od glavnih pobudnikov urbanističnega načrta prenove. Jan Duffek je znan tudi kot avtor podstavka za kip Valentina Vodnika v Ljubljani. Na Karlovški cesti 20 v Ljubljani pa stoji vila Milada, ki jo je Duffek sam oblikoval in v kateri je tudi živel vse do smrti.

František Krásný: Banka Slovenije

Ivan Hribar je za ustanovitev Ljubljanske kreditne banke (danes Banka Slovenije) pridobil podporo generalnega direktorja praške Živnostenske banke. Zaradi tesne povezave s to ustanovo so bili vsi vodilni uslužbenci Ljubljanske kreditne banke Čehi. Načrte za stavbo je oblikoval češki arhitekt František Krásný, in sicer v modernističnem slogu. Gradnja je trajala tri leta, od leta 1920 do 1923. Petnadstropna stavba ima še vedno glavni vhod s Slovenske ceste. Danes je stavba zaščitena in zapisana v register kulturne dediščine.

Vpliv praške arhitekture je močno podpiral politik in podjetnik Ivan Hribar, takratni ljubljanski župan, ki je v Pragi vrsto let deloval kot veleposlanik Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev ter kot direktor podružnice češke banke Slavia v Ljubljani. Kot župan si je Hribar zastavil zelo jasen cilj, da bi iz Ljubljane nastalo moderno glavno mesto, ki bi bilo primerljivo s Prago, navzven pa bi kazalo slovenski značaj. Njegova naklonjenost češki kulturi je odsevala tudi v zaposlovanju čeških strokovnjakov v mestni upravi in v objavah gradbenih natečajev v čeških strokovnih revijah.

František E. Škabrout: Narodni dom v Ljubljani (danes del Narodne galerije)

V drugi polovici 19. stoletja se je skupina slovenskih domoljubov odločila ustanoviti narodni dom. Stavba je bila postavljena po načrtu češkega arhitekta Františka E. Škabrouta. Škabrout je bil diplomant praške tehnike in je delal predvsem v Pragi, kjer je oblikoval javne in zasebne stavbe. Leta 1893 je zmagal na natečaju za projekt slovenskega narodnega doma, na katerega se je prijavilo 17 arhitektov. Narodni dom, v katerem je danes sedež slovenske Narodne galerije, je bil dokončan leta 1896 v neorenesančnem slogu in domnevno vsaj delno po vzoru Narodnega gledališča v Pragi.

Jan Vejrych: Narodni dom v Mariboru

Narodni dom v Mariboru je bil zgrajen leta 1898 po načrtu češkega arhitekta Jana Vejrycha. Stavba ima še vedno značaj kulturnega doma ter je ena izmed osrednjih kulturnih in družabnih inštitucij v mestu. V času gradnje je bil Narodni dom v takratnem večinoma nemškem mestu simbol slovenskega naroda in kulture ter je igral pomembno vlogo pri krepitvi samozavesti in narodne identitete Slovencev na Štajerskem. Gradnja narodnih domov v Sloveniji se je domnevno začela po češkem vzoru v drugi polovici 19. stoletja. Stavba Narodnega doma v Mariboru ima status kulturnega spomenika.

PREVEDLA: Nives Žlof Androjna